Bolečina v ramenu spredaj, ukleščitev ramena ali subakromialna utesnitev. Simptomi, diagnoza in rehabilitacija.

Bolečina v ramenu spredaj, ukleščitev ramena ali subakromialna utesnitev. Simptomi, diagnoza in rehabilitacija.

Spremna beseda: Veseli me, da ste se odločili, da preberete prvi prispevek, objavljen na naši strani. Ker močno verjamem v edukacijo pacienta, sem pripravil krajši povzetek o bolečini v ramenu oz. ukleščitvi ramena. Prispevek je podkrepljen z znanstvenimi dokazi in je namenjen vsem, ki vas zanima kaj več o dani patologiji, vendar pa vas moram opozoriti, da je branje na trenutke lahko neprijazno laikom, vendar naj vas to ne odvrne od branja, tehnični jezik medicinskih raziskav sem kar se da približal povprečnemu bralcu. Ker želim bralca izobraziti na najvišjem nivoju, so vsi viri znanja in dokazi ustrezno citirani. Obljubim vam, da se boste tekom branja naučili kaj novega, na koncu prispevka pa boste našli še hitro razlago poteka rehabilitacije te patologije.

Bolečina v ramenu spredaj, znana kot SAPS (Sub-acromial pain syndrome) ali SAI (Sub-acromial impingement), je najpogostejša patologija ramena. Zajema med 44% in 65% vseh bolečin v ramenu, pojavnost pa se slabša s starostjo (Bhattacharyya, Edwards in Wallace, 2014).

Od drugih diagnoz in bolečinskih stanj jo razlikujemo po ustaljenem diagnostičnem kriteriju. Pacienti tožijo o bolečini med dvigom roke na stran, delom nad višino glave in med ležanjem na oboleli strani. Večinoma se pojavi brez pravega travmatskega razloga in se počasi slabša. Pacienti opazijo tudi zmanjšanje notranje rotacije ramena, ki pa v večini primerov ne onemogoča dnevnih aktivnosti (Urwin et al, 1998).

Zakaj se pojavi in kako nastane trenutno ni točno znano. Predpostavljen mehanizem nastanka je kombinacija vplivov strukture sklepa, neravnovesja moči mišic ramena in lopatice, oblik kostnih struktur ter biokemičnih odzivov telesa (npr. vnetne spremembe). Ko nastane pa je splošno znano, da je za bolečino krivo zmanjšanje prostora med tetivo m. supraspinatus in akromionom (kostnim odrastkom ramena), ki draži in stiska tetivo med drsenjem med izvedbo giba (Bjornsson, 2012).

Za postavljanje diagnoze se uporablja kombinacija anamneze in sklop 4 testov, ki so trenutno dokazani kot zlati standard diagnostike brez diagnostičnega slikanja (ultrazvok, MRI). Vendar pa se diagnostika tu še ne konča, saj nam ti testi povejo le to katera diagnoza je prisotna, ne pa njenega vzroka. Poleg uporabe testov je potrebno oceniti gibanje kompleksa lopatice in ramena, gibanje prsne hrbtenice, prikrajšave vezivnega tkiva in moč posameznih mišic lopatice in ramena (Park et al, 2005).

Ko postavimo diagnozo se v večini primerov odločimo za konzervativno zdravljenje ali fizioterapijo, saj dokazi kažejo, da kirurški posegi ne nudijo boljših izidov, prinesejo pa dodatne neželene zaplete (Diercks et al, 2014). Pri hujših primerih je poleg fizioterapije indicirana tudi aplikacija injekcije v sklep, ki pa služi le kot pomoč pri lajšanju težav v začetku rehabilitacije. Injekcije v sklep praviloma izvajajo interventni radiologi, saj so ultrazvočno vodene injekcije natančnejše od slepih in vodijo v boljše izide zdravljenja (Akgun, Birtane in Akarimak, 2004).

Kot že rečeno obstajajo močni dokazi, da je fizioterapevtska rehabilitacija učinkovita pri zmanjševanju bolečine v ramenu in izboljšanju funkcije ramena. Fizioterapevtska obravnava SAPS je sestavljena iz več modalitet, ki pa so določene na individualni bazi, saj si pacienti niso enaki. Trenutni dokazi podpirajo uporabo kombinacije terapevtskih modalitet iz naslednjega izbora: vaje za stabilnost in moč, vaje mobilnosti, manualna terapija, kapsularni stretching, stimulacija mišic z električnim tokom in terapija z udarnimi valovi (ESWT) (Tate et al, 2010).

Potek rehabilitacije:

Takoj po postavljeni diagnozi in temeljitem pregledu stanja začnemo s pravo terapijo. Prva terapija je namenjena odpravljanju bolečine in umirjanju nastalega stanja. V ta namen se večinoma uporabljajo pasivne modalitete manualne terapije, elektrostimulacije, hlajenja in mobilizacijskih vaj. Tekom prve terapije se že začne izvajanje lažjih vaj, ki so namenjene lajšanju začetnega stanja in so individualizirane glede na vaše stanje. Z izvajanjem lažjih oblik vaj nadaljujete doma, s tem poskušamo ustaviti vračanje v prvotno stanje. Sledijo 2-3 terapije, kjer se postopoma dodaja obremenitev vaj in izvajajo podporne modalitete, te terapije se izvajajo v razmiku 1 ali 2 tednov, saj je stanje po intenzivni terapiji potrebno umiriti, hkrati pa terapevtske vaje pokažejo svoj pravi učinek po 2-3 tednih. Dolžina celotne rehabilitacije je ocenjena od 6-8 tednov, za športnike 12-16 tednov, saj od svojega telesa zahtevajo več. V tej dobi rehabilitacije se večinoma izvede od 4 do 6 terapij, vendar pa točnega števila ni možno natančno predvideti, saj trenutno obstajajo le okvirni protokoli rehabilitacije. Velika večina SAPS se razreši brez potrebe po dodatnem zdravljenju, operativno zdravljenje se indicira le v redkih primerih.

Prispevek objavljen v partnerstvu z Ljubljana Frogs