Predgovor: Že ob prvem stiku z nami se pojavlja pojem »z dokazi podprta medicina«. Večina se vas vpraša nekaj v smislu: kako pa medicina ne bo podprta z dokazi? Odgovor je, da se večino medicine poskuša podpreti z dokazi, vendarje ta proces počasen. Hkrati pa obstaja problematika t.i. alternativne »medicine«, za katero pa lahko rečemo: če bi delovala, bi se ji že zdavnaj reklo samo in izključno medicina. Na koncu prispevka si lahko preberete, kako prepoznati šarlatansko prakso in kako zgleda z dokazi podprta obravnava.
Najprej, kaj sploh je »z dokazi podprta medicina/praksa/fizioterapija/ipd.«. Je integracija znanstvenih dokazov najvišjega možnega dokaznega nivoja v klinično prakso, kar vodi v zanesljivejše in boljše rezultate zdravljenja pacienta (Sackett et al, 1996).
Glavni steber z dokazi podprte medicine so znanstvene raziskave. Te raziskave metodološko delimo na več dokaznih nivojev. Pod prvi pravi znanstveni nivo, ki ga uporabljamo v praksi, štejemo raziskave, ki so imele ustrezen ustroj, placebo kontrolo in so bile narejene slepo. To pomeni, da smo prepričani, da neka tehnika deluje bolje ali slabše od placeba in da so ti rezultati kar se da nepristranski.
Da se najprej dotaknemo placeba. Placebo učinek na kratko opišemo kot psihološki učinek subjektivnega izboljšanja stanja po aplikaciji katerekoli terapije. Primer: do zdravnika ste prišli zaradi bolečine v ramenu. Zdravnik vam za to predpiše tableto in vi jo vzamete. Bolečina se izboljša. Ampak, dobili ste tableto navadnega namiznega sladkorja, ki nima prav nobenega učinka na bolečinske mehanizme. Stanje se izboljša nekoliko manj tudi če te tablete ne vzamete in jo imate le v žepu. To je psihološki učinek placeba, ki se mu v medicini izogibamo, oziroma kontroliramo, ali dana terapija doseže višji učinek kot učinek placeba. Prav tako smo mnenja, da placebo učinek ne sme stati več kot 1€ na terapijo. Žal pa obstajajo terapije in terapevti, ki niso izločili učinka placeba in svojo terapijo mastno računajo, kljub temu, da bi isti učinek dosegla ena tableta sladkorja.
Od placeba pa nadaljujmo z nepristranskostjo rezultatov terapije. Rezultat terapije je subjektivne narave. Pri z dokazi podprti medicini se trudimo rezultate kar se da objektivizirati in kvantificirati. Problem nastane že pri osnovni komunikaciji med terapevtom in pacientom. Tako terapevt kot pacient imata svoja pričakovanja. Pacient pričakuje, da bo dosegel svoje cilje zdravljenja, terapevt pa da je izbral najboljšo možno pot do pacientovih ciljev. Ker človeška psihologija veli, da želimo okolici ustrezati, pacienti velikokrat ustrežejo terapevtu in mu povejo, da se je stanje izboljšalo (čeprav lahko da se ni). Tako izpolnijo terapevtova pričakovanja, kar pa pripelje do lažne potrditve učinkovitosti njegove terapije. Ustvari se začaran krog, ki pa ni dober ne za enega in ne za drugega. Zaradi teh (in drugih) učinkov se v raziskavah uporablja enojna, dvojna ali trojna oslepitev. Pri enojni samo pacient ne ve ali prejema pravo terapijo ali placebo. Pri dvojni tega ne ve niti terapevt. Pri trojni pa vsega tega ne ve niti tisti, ki se ukvarja s statistiko raziskave.
Če je placebo kontroli in oslepitvi zadoščeno, lahko raziskavo tretiramo kot dokaj zanesljivo in zato relevantno v praksi, kar pa pripelje do izbora pravilnih in učinkovitih terapij.
Kljub podpori znanosti in pravilni diagnozi/terapiji, pa se nekatera stanja ne izboljšajo. Pri vsaki diagnozi obstaja procent uspešnosti glede na izbrano terapijo. Ta procent ni nikoli 100%. To je zaradi kompleksnosti narave človeškega telesa in različnih faktorjev, ki vplivajo na pojav neke patologije. To je popolnoma normalno za z dokazi podprto medicino. V znanosti namreč ne obstajajo popolni rezultati, obstajajo le verjetnosti in procenti. Znanost pove, da ne obstaja ena terapija, ki reši vse, prav tako pove, da si nismo enaki in da tisto kar pozdravi večino pacientov z isto diagnozo ni nujno, da pozdravi vse. Na to odkritost in transparentnost smo v znanosti ponosni.
Na drugi strani pa imamo psevdo-znanost in alternativno medicino. Karkoli že spada pod to, večinoma se giblje po naslednjih ustaljenih pravilih: opira se na neoprijemljive faktorje (npr. energije), obljublja brezpogojno rešitev vsake tegobe, obljublja pomoč pri vsemu od impotence pa do raka, zadaja striktna navodila o redni terapiji po neznanih vzorcih (npr. pred prvim obiskom vam povedo, da bo potrebno točno 10 terapij), se poslužuje grandioznih sodb o svoji učinkovitosti (npr. s to palčko smo rešili neplodnost in bolečino v rami hkrati) in za konec za svoj neuspeh vedno krivi pacienta in ne neučinkovitosti same. Pa da ne pozabim, vedno je starodavna veščina ali pa kvantna mehanika.
Kako najlažje vedeti kaj je psevdo-znanost ali alternativna medicina in zakaj ne učinkuje? Če bi delovala:
a) bi bili že od nekdaj vsi zdravi,
b) bi te »učinkovine« prodajala večja farmacevtska podjetja in
c) bi se temu preprosto reklo medicina, saj bi to pograbili vsi in ne le »redki izbranci«.
Kako torej zgleda z dokazi podprta obravnava v katerikoli veji medicine. Najprej je tu diagnostika, pri kateri so vsi testi potrjeni, preverjeni, zanesljivi in standardizirani. Po postavljeni diagnozi se na različne načine preveri še možna zmota v diagnozi oziroma potrdi diagnozo. Ko je diagnoza potrjena se pacienta izobrazi o diagnozi, čemur sledi načrtovanje zdravljenja med katerim se pacientu predstavi možne rešitve glede na znanstvene izsledke. Med izvajanjem terapije ali zdravljenjem se rezultate ustrezno kvantificira in testira, le tako smo lahko prepričani, da terapija učinkuje. Če terapija ni dosegla željenih rezultatov se vrnemo korak ali dva nazaj in preverimo, če je bila kje storjena napaka. Ko so doseženi željeni rezultati se zdravljenje zaključi in pacientu poda informacije o temu kako to stanje ohranjati in kaj storiti, če se ponovi. V kolikor kateri od teh korakov ni izvedljiv, se pacienta napoti k ustreznemu izvajalcu, ki bo pacientu lahko pomagal bolje od nas.