Suho Iglanje (angleško Dry Needling) je invazivna fizioterapevtska modaliteta, pri kateri se v mehko tkivo vstavi ena ali več različno dolgih igel. Igle se lahko vstavljajo v t.i. miofascialne prožilne točke oz. po domače vozlje, lahko pa tudi v fascialni sistem (Dommerholt, Del Morel in Grobli, 2006).

Suho iglanje se v fizioterapiji uporablja za namen odpravljanja akutnih bolečin, miofascialnih prožilnih točk, kronične bolečine in restrikcij v gibanju mehkega tkiva. Uporablja se kot dodatna ali samostojna modaliteta v fizioterapiji, deluje na principu večih sistemskih odzivov, ki se sprožijo zaradi vstavljanja igle in povzročene »škode« (Baldry, 2002).

Predpostavljeni mehanizmi, ki se sprožijo zaradi postopka suhega iglanja, so kemična analgezija, zmanjšanje senzitivizacije centralnega živčnega sistema, regeneracija mehkega tkiva, lokalno raztezanje in remodelacija tkiva zaradi električne polarizacije (Chen, Chung, Hou et al, 2001).

Laično gledano se suho iglanje ali dry needling uporablja za raznorazne klinične težave (trn v peti, teniški komolec, plantarni fascitis, bolečine v križu, živčne bolečine, itd.), odpravljanje vozljev, pomoč pri regeneraciji in odpravljanje zmanjšane gibljivosti. Večinoma se uporablja kot metoda, po kateri fizioterapevti posežemo v skrajnih določenih primerih. Pri dry needling-u se je potrebno zavedati, da se ga ne uporablja pri ljudeh, ki imajo motnjo strjevanja krvi, kompromitiran imunski sistem, vaskularna obolenja, diabetes, nosečnost, epilepsijo in pri kontraindikacijah z zdravili. Prav tako se ga absolutno ne izvaja pri pacientih, ki se bojijo igel.

Proces oz. terapija suhega iglanja v fizioterapiji izgleda nekako takole: opravi se pregled, določi se stanje, preveri se parametre bolečine in gibljivosti, pacienta se postavi v pravilni položaj in nato izvaja igalnje. Suho iglanje je varen postopek, v kolikor ga izvaja ustrezno usposobljen fizioterapevt ali zdravnik. Prav tako je relativno malo boleč postopek, saj boli le prvi vbod, nato pa je boleče le v primeru iglanja vezi, tetiv ali okolice živčevja. V primeru suhega iglanja mišičja pa je boleč le začetni vbod, nato pa je postopek v določenih primerih le neprijeten. Prav tako se med postopkom kdaj zgodi t.i. twitch ali kratkotrajen krč, ki pa je popolnoma normalen refleksni odziv, med katerim telo sprosti miofascialno prožilno točko (vozelj).

Suho iglanje je tudi skrajno kontroliran in čist postopek. Fizioterapevt ali zdravnik zagotavlja predpisane higienske standarde oz. sterilnost. To pomeni, da je riziko infekta zelo majhen, saj se uporabljajo rokavice, razkužilna sredstva in predvsem igle za enkratno uporabo. Prav tako moramo vsi ustrezno usposobljeni izvajalci suhega iglanja čez ustrezno izobraževanje o higieni in preprečevanju prenosa okužb.

Možni pogosti stranski učinki suhega iglanja so: lokalna bolečina (večinoma opisana kot »muskelfiber«), občutek zatezanja, manjše podplutbe in lokalno vnetje. Ti stranski učinki izzvenijo v roku 72 ur in so posledica mehanizmov, ki jih sprožimo med fizioterapijo v terapevtski namen. V primeru slabega znanja iglanja, nedoslednosti in malomarnosti pa so lahko stranski učinki tudi hujši, zato svetujemo previdnost pri izbiri izvajalca suhega iglanja. Predvsem naj suho iglanje izvajajo fizioterapevti ali zdravniki, usposobljeni oz. certificirani pri AIFIDN (American Institute of Functional Integrated Dry Needling), ki je trenutno edini program suhega iglanja priznan pri Združenju Fizioterapevtov Slovenije.

Dry needling prav tako ni magična terapija, ki pozdravi vse. Ima ogromno prepreko pri svoji učinkovitosti, saj se v literaturi pojavlja trend, ki govori, da je učinkovita le pri ustrezno usposobljenih izvajalcih. Trenutno literatura pravi, da je lahko suho iglanje učinkovito pri odpravljanju bolečine v ledvenem delu hrbtenice v kombinaciji z drugimi fizioterapevtskimi postopki (Furlan, van Tulder, Cherkin et al, 2005). Suho iglanje lahko pripomore pri aktivaciji mišic in odpravljanju bolečine zaradi miofascialnih prožilnih točk ter pri zmanjšanju spastičnosti zgornjega uda in posledično povečanju prostosti gibanja po možganski kapi (Mendiguita-Gomez, 2016). Sistematični pregled literature potrjuje tudi, da je suho iglanje enako dobro kot mokro iglanje (injekcije različnih sredstev) pri nekaterih bolečinskih stanjih, vendar ni jasno ali so ti učinki boljši kot placebo (Cummings in White, 2011).  Meta-analiza nivoja 1a pravi, da obstajajo dokazi nizke do zmerne kakovosti, da je suho iglanje učinkovitejše pri odpravljanju bolečine kot čakanje, slepo iglanje (placebo) ali druge terapije, če ga izvaja ustrezno usposobljen fizioterapevt, na kratek rok in na srednji rok (12 tednov). Prav tako ista meta-analiza pravi, da obstajajo dokazi nizke kakovosti, da suho iglanje pozitivno vpliva na izboljšanje funkcije v primerjavi z placebom in čakanjem, vendar pa te razlike ni mogoče opaziti v primerjavi z drugimi fizioterapevtskimi modalitetami (Gattie, Cleland in Snodgrass, 2017).

Zaključimo lahko v klasičnem stilu: suho iglanje ni rešitev za vse, vendar je učinkovito v določenih primerih. Učinkovito je le, če ga izvaja ustrezno usposobljen fizioterapevt ali zdravnik. Učinkovito je na področjih, kjer druge fizioterapevtske modalitete niso učinkovite, zato se ga uporablja le v določenih primerih. Je invaziven postopek, vendar je varen in relativno neboleč. Ali je prava terapija za vas, pa je vprašanje, ki ga prepuščamo pregledu in oceni ustreznega strokovnjaka. P.S. Pri nas se izvaja suho iglanje ali dry needling le po certificirani metodi AIFIDN. Naš kader je ustrezno usposobljen in striktno izvaja higienske postopke. Prav tako smo vpisani v register izvajalcev AIFIDN in imamo doseženo stopnjo diplome, ki je potrebna za samostojno izvajanje naprednih tehnik suhega iglanja.