Predgovor: Pogosto dobimo vprašanje, zakaj pacient pri nas ni obravnavan večkrat na teden in zakaj imamo tako kratko čakalno dobo. Na kratko: ker je tako cenovno, časovno in po učinkovitosti bolje za pacienta. Zakaj je drugje drugače? Več razlogov, glavni pa je ta, da jim je obratna filozofija vir zaslužka. Kateri pristop je boljši za vas? Ocenite sami.
Večino nam je vsem dobro poznan ustaljen model rehabilitacije v javnem zdravstvenem sistemu. Najprej čakamo na pregled pri osebnem zdravniku, nato pri specialistu, ta nas napoti na fizioterapijo, na katero ponovno čakamo, ko pa pride do terapije, je ta večinoma strnjena v 8 obiskov v 2-3 tednih. Posplošujemo, da orišemo problem. Na drugi strani pri fizioterapevtu zasebniku plačate od 50-80€ za prvi pregled in terapijo, na vrsti ste takoj, diagnoza je postavljena ob prvem pregledu, v povprečju ga za rešitev diagnoze obiščete 4-5x v 2-3 tednih. Ponovno, posplošujemo.
V naši ambulanti uporabljamo model obravnave, ki se v literaturi izkazuje za učinkovitejšega. Za prvi pregled in terapijo plačate 60€. Opravi se pogovor o vaših težavah (anamneza) in na podlagi anamneze se v kombinaciji s specifičnimi testi določi natančna diagnoza na podlagi katere se postavi plan rehabilitacije. V planu rehabilitacije so natančno določeni časovni okvirji izvajanja vaj in obdobje izvajanja vaj ter podporne terapije. Pri nekaterih diagnozah sta potrebna le prvi in drugi obisk, pri drugih več, saj je potrebno upoštevati celjenje in možno daljšo rehabilitacijo (npr. po operaciji ACL 6 mesecev). Trenutno povprečje obiskov pri nas ne glede na diagnozo (brez operacij) je 2,6 obiska do ustrezne razrešitve simptomov.
Temu je tako, ker se trudimo delovati po 4 načelih: celostna obravnava pacienta, z dokazi podprta obravnava, merjenje pacientovih izhodnih vrednosti (bolečina, funkcija, zadovoljstvo, ipd.) in cenovna učinkovitost. Ta načela so oblikovali Cook et al (2021), z namenom, da bi izboljšali trenutno stanje, ko se kljub raziskovanju in dobrim kliničnim smernicam, izhodne vrednosti pri določenih patologijah bistveno ne izboljšujejo že desetletje (Vos et al, 2016).
Najprej je tu celostna obravnava pacienta, kjer danes ne bomo izgubljali preveč besed. Bomo pa o tej temi bolj podrobno govorili v enem izmed naslednjih zapisov. Celostna obravnava pacienta deluje na bio-psiho-socialnem modelu bolezni/patologije/stanja. To na grobo pomeni, da imajo na vašo patologijo vpliv tako vaša biologija (npr. diagnoza), psihologija (npr. stresno obdobje v službi) in sociologija (npr. brezposelnost). Vsaka izmed teh komponent pomembno vpliva na vaše simptome, v sklopu celostne obravnave pa jih poskušamo popraviti skupaj, kot človek človeku (Gatchel et al, 2007).
Z dokazi podprte obravnave smo se nekaj že dotaknili, vendar pa je najlažje razvidna že iz dejstva, da v svojih zapisih citiramo vse večje trditve. Na hitro pa jo opišemo nekako tako: če nekaj ni znanstveno dokazano na zadostnem nivoju tega v obravnavi ne uporabljamo. Tako zagotavljamo, da terapija ni le placebo in da je intervencija pri odpravljanju težav kar se da učinkovita.
O meritvah tukaj ne bomo pisali, saj so za laičnega bralca nepomembne, so pa tu zato, da lažje ocenimo izboljšanje bolečine, funkcije, stanja, ipd., brez da bi nas zaneslo v subjektivno ocenjevanje stanja, ki je podvrženo napakam in lažnemu potrjevanju.
Kot bistvo trenutnega prispevka pa je zadnje načelo, načelo cenovne učinkovitosti. Cenovna učinkovitost v fizioterapiji in medicini je v javnem zdravstvu večinoma zanemarjena s strani pacienta. Ker pa je v zasebnem sektorju pacient tisti, ki direktno plačuje za neko terapijo, pa se mu splača iskati tiste terapije, ki stanejo najmanj, hkrati pa so najučinkovitejše. Pri nas dosegamo cenovno učinkovitost za pacienta tako, da se izogibamo grajenju odvisnosti od pasivnih terapij (npr. izvajamo manualno terapijo vendar ne prepogosto in vedno) tako, da pacientu pokažemo in pojasnimo ustrezne vaje, ki jih izvaja doma in tako, da pacient pri nas ni vsak drugi dan, temveč maksimalno enkrat na teden.
Do takšnega modela rehabilitacije smo prišli, saj se v literaturi izkazuje, da se simptomatika skupine pacientov, ki so vaje izvajali pod nadzorstvom večkrat tedensko in simptomatika skupine pacientov, ki so prejeli le nekaj terminov za razlago in vodenje, po 6 tednih, 6 mesecih in 12 mesecih NE razlikujeta oz. sta se obe enako izboljšali (npr. GRASP Trial avtorjev Hopewell et al, 2021 ali pa Christensen et al, 2019 za ACL). Kar pomeni, da je stroškovno učinkovitejše za pacienta, če prejme kvalitetna navodila in manj obiskov pri fizioterapevtu.
Kako se to prenese v našo prakso? Po postavljeni diagnozi in uvodni terapiji (če je ta potrebna, npr. pri tendinopatijah ahilove tetive uvodna terapija večinoma ni potrebna) se pacientu dosledno razloži diagnoza, potek rehabilitacije in pričakovane padce in vzpone ter pokažejo in razložijo vaje, ki mu naj ne bi vzele več kot 15min dnevno. Po temu se določi kontrolni pregled, kjer se po potrebi spet izvaja terapija, pacient pa med posameznimi kontrolnimi pregledi redno in dosledno izvaja vaje doma. Tako dosežemo za pacienta maksimalno zadovoljstvo ter časovno in cenovno učinkovitost. Ker pa nas večinoma po tej razlagi kdo vpraša kaj v stilu »kako pa potem preživite, če skupno računate manj kot drugi« pa verjamemo v naslednje: pacient, ki za neko težavo plača 10 obiskov pri nekomu in tako porabi cca 500€, je temu terapevtu na kratek rok prinesel dobiček, vendar pa se verjetno tja ne bo vrnil za nekaj manjšega. Pacient, ki pa pri nas za neko težavo plača v povprečju 2.6 obiska, ima enake ali boljše rezultate kot po 10 obiskih in za to plača 156€, pa se bo z manjšo težavo vrnil večkrat za manjše težave, kar na dolgi rok eventualno preseže kratkoročni zaslužek v prvem primeru.